Page 25 - ZBORNIK-50-LET-SPORTA_ZVEZE-PARAPLEGIKOV-SLOVENIJE

Začetki vrhunskega

športa paraplegikov

Janez Hudej in Jože Okoren sta me zaprosila, da zapišem spomin na moje delovanje
v športu invalidov, spomin na dogajanje izpred skoraj 50 let, ko je dogajanje v športu
invalidov potekalo v okoliščinah, ki so pogosto prikazane drugače, kot je bilo v resnici.
Da ne bo nejasnosti, na kaj se nanaša moja trditev, bom to pojasnil že na začetku.

Na spletni strani Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite
(Zveza ŠIS-SPK) je zapisano: »Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralim-
pijski komite (Zveza ŠIS-SPK) ima svoje začetke delovanja tesno povezane s športno
dejavnostjo vojaških vojnih invalidov.« S to trditvijo se ne strinjam in bi po mojem prepri-
čanju moralo pisati: »Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite
(Zveza ŠIS-SPK) ima svoje začetke delovanja tesno povezane s športno dejavnostjo
Zavoda LRS za rehabilitacijo invalidov.« Dejstvo je namreč, da je vstop športa invalidov
v mednarodni olimpijski svet zasluga Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Repu- Aleks Leo Vest
blike Slovenije – Soča in Sekcije paraplegikov in tetraplegikov Slovenije, ne pa delovanja
Zveze vojaških vojnih invalidov izpred petdesetih let.

Po končanem študiju sem pričel iskati službo in dobil priložnost, da se zaposlim v
Zavodu LRS za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani na takrat izpraznjenem mestu vodje
invalidskega športa. Z delom sem pričel 1. januarja 1972, brez izkušenj, niti nisem
poznal ali pa bil usposobljen za delo z invalidi. Edina oporna točka je bil moj študij in
seveda moje športne izkušnje iz kajaka na divjih vodah, ki so segale tudi v vrhunski
šport. Čeprav so mi vsi sodelavci pripovedovali o Bojanu Hrovatinu in njegovih začetkih
športa invalidov, sem padel v utečena kolesja medicinske ustanove, v kateri so imele
vse oblike fizioterapije dominantno vlogo in sem bil tudi sam izpostavljen tendencam
tega okolja, da izvajam naloge, ki so del rehabilitacijskih postopkov v zavodu. Na srečo
pa se je kmalu po nastopu službe v zavodu pojavila skupina invalidov na vozičkih, ki so
se ukvarjali s športom in bili organizirani v okviru Sekcije paraplegikov in tetraplegikov
Slovenije (ustanovljene 16. aprila 1969 v Ljubljani v takratnem Zavodu za rehabilitacijo
invalidov – ZRI). Z njimi sem vzpostavil profesionalen in z nekaterimi tudi prijateljski
odnos, ki mi je največ pomenil v smislu pridobivanja vedenja o problemih invalidnosti in
njihovih izkušenj v športu invalidov.

Druga srečna okoliščina, ki je bila ključna za vstop in sodelovanje na paralimpijskih
igrah, je bilo dejstvo, da je področje paraplegikov in tetraplegikov pokrival dr. Rajko
Turk, ki je imel osebne povezave z doktorjem Ludwigom Guttmannom, ki je že leta
1948 pričel s svetovnimi igrami invalidov v Stoke Mandevillu (Anglija), ki so kasneje, leta

50 let športa slovenskih paraplegikov | 25