Page 28 - ZBORNIK-50-LET-SPORTA_ZVEZE-PARAPLEGIKOV-SLOVENIJE

za doseganje vrhunskih rezultatov, ustrezne tehnične pripomočke in še mnogo tega.
Danes sem vesel Da je projekt udeležbe na paralimpijskih igrah v Heidelbergu in njegova realizacija v
in zadovoljen, celoti delo Sekcije paraplegikov in tetraplegikov Slovenije in Zavoda za rehabilitacijo
ko spremljam invalidov – ZRI dokazuje tudi dejstvo, da so bili vsi udeleženi športniki paraplegiki in
uspehe športnikov tetraplegiki. Resnici na ljubo je treba zapisati, da se je nekje sredi priprav pojavil predse-
invalidov, ki jih dnik Zveze vojaških vojnih invalidov, Stane Lavrič, ki mi je povedal, da je dovolj »zbiranja
vodijo njihovi pod lip‘co«. S svojo organizacijo se je oklical za formalnega organizatorja projekta,
kolegi, hkrati pa čeprav z njim ni imel nič drugega kot figuriranje nadoblasti. Kasneje mi je bilo jasno
me navdušujejo vsi zakaj, po uspehih na igrah je bil sprejem pri predsedniku države. Udeležence sprejema
tisti, ki nesebično pa je določal »protokol«, zaradi katerega sem izpadel iz udeležbe na sprejemu.
pomagajo
pri izvajanju Moja osebna izkušnja, zakaj sem po zaključku paralimpijskih iger zapustil delovno mes-
programov. to, je zelo življenjska. Spoznal sem namreč, da nisem usposobljen za delo v rehabili-
tacijskem zavodu. Na srečo sem bil zaradi narave dela v tesnih stikih z zdravniki, kjer
sem opazil razliko, v čem je moja pomanjkljiva usposobljenost. Za razliko od zdravnikov
nisem znal vzpostaviti potrebne distance do nesrečnih usod varovancev zavoda in sem
se preveč istovetil z njimi. To je bila v nekem smislu tudi prednost, saj me je tesneje
povezala predvsem z udeleženci priprav na igre. Čeprav je prijateljstvo širok pojem,
moram na tem mestu omeniti prijateljstvo z Jožetom Okornom, ki mi je pomagal razu-
meti in dojeti dejstvo, kaj pomeni življenjska priklenjenost na invalidski voziček. Takrat
je v meni dozorelo spoznanje, da nihče ne more bolje voditi in uravnavati športa inva-
lidov kot sami invalidi. Ostali lahko le pomagamo. Še pod vtisom paralimpijskih iger,
pogovorov z Jožetom in predvsem njegovo željo po šolanju, sem takrat na pedagoško
znanstvenem svetu Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani, katerega član sem bil,
predlagal, da bi Jožetu omogočili opravljati študij pod posebnimi pogoji, ker je to po-
membno za razvoj športa invalidov. »Invalidi ne morejo študirati na naši šoli, to lahko
samo zdravi ljudje,« je bil odgovor odločujočega profesorja leta 1972, ki ga še danes
nekateri slavijo kot izrednega človeka. Osebno pa sem se prvič počutil kot petelin, ki je
prvi zapel. Danes pa vsi, tudi tisti, ki so bili takrat prisotni na seji, kar tekmujejo, kdo je
večji humanist.

Danes sem vesel in zadovoljen, ko spremljam uspehe športnikov invalidov, ki jih vodijo
njihovi kolegi, hkrati pa me navdušujejo vsi tisti, ki nesebično pomagajo pri izvajanju
programov. Neprecenljiva in hkrati tudi ključna pa je vloga Univerzitetnega rehabilitacij-
skega inštituta Republike Slovenije.

Aleks Leo Vest

28 | 50 let športa slovenskih paraplegikov