Page 21 - ZBORNIK-50-LET-SPORTA_ZVEZE-PARAPLEGIKOV-SLOVENIJE

v Stocke Mandevillu – Velika Britanija. Moja neuradna informacija je, da je dr. Guttman
(baje) pacientom namesto antibiotikov predpisoval šport. Imel sem srečo, da sem ga
osebno spoznal in se z njim srečal, ko sem kot športnik nastopil leta 1973, na tako
imenovanih svetovnih igrah v Stocke Mandewillu (Anglija). V kliniki je že organiziral (ne-
kaj let po drugi svetovni vojni) interna in kasneje tudi širša mednarodna tekmovanja
paraplegikov, začenši s košarko na vozičkih, kar na vozičkih za dnevno in vsesplošno
uporabo. Danes so v ta namen posebne vrste konstrukcije vozičkov z astronomsko
ceno. Razumljivo, ker je vse podvrženo rezultatu.

Ustanovitev takratne slovenske sekcije paraplegikov in tetraplegikov je bila najboljši
porok in napotek za organiziran šport slovenskih paraplegikov. V letu ustanovitve so
bile organizirane že prve mednarodne igre v košarki na vozičkih, namiznem tenisu,
plavanju in hitrostni vožnji z vozički z reprezentanco Italije v prostorih in na igrišču Za-
voda za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Izvedli smo kar nekaj izmenjav z italijanskimi Pavla Sitar v vožnji v sedemdesetih
letih še na »peščeni« atletski stezi.
paraplegiki, ki so nas gostili v Rimu, v kliniki Santa Lucija. Vsako drugo (neparno) leto so
potekale evropske igre na Dunaju, kjer je bila Slovenija vedno množično zastopana in
je osvajala številna odličja, predvsem v atletiki. Običajno pa smo potovanja, predvsem
po evropskih državah, opravili z osebnimi vozili, bili smo vodje, vozniki in na tekmova-
liščih tekmovalci. To je bila dobra popotnica za nabiranje vsestranskih izkušenj, tudi
v organizacijskem smislu, zavedajoč se, da nas bo doletela tudi obveza za prireditev
mednarodnih tekmovanj na naših – slovenskih tleh.

Šport paraplegikov je postajal vse bolj organiziran po zaslugi društev pa-
raplegikov (konec sedemdesetih let je bila ustanovljena Zveza paraplegikov
z osmimi lokalnimi društvi paraplegikov) in podpore Zavoda za rehabilita-
cijo. Višek, skoraj infarktni trenutek smo doživeli, ko smo v letu 1971 dobili
povabilo za udeležbo na paralimpijske igre leta 1972 v nemški Heidelberg
(v tem mestu je bil eden večjih rehabilitacijskih centrov in zelo urejena arhi-
tekturna infrastruktura), za neinvalide so tega leta olimpijske igre potekale
v Münchnu.

Ker nas je zaradi bolezni žal mnogo prezgodaj zapustil Bojan Hrovatin, smo morali
angažirati strokovno usposobljene trenerje. Dva od teh sta bila, Aleš Vest – takrat pro-
fesor športne vzgoje za atletiko, in Peter Jakše za košarko. Organizacijo priprav na igre
je prevzela tudi naša organizacija skupaj z Zavodom za rehabilitacijo invalidov, saj je
ta ustanova nudila priprave in nas obogatila z vsemi potrebnimi kadri, zdravniki, med.
sestrami, fizioterapevti, psihologom …

To je bil prvi nastop paraplegikov (takrat še pod jugoslovansko zastavo) na paralimpij-
skih igrah. Kot veste, so bile prve igre leta 1960 v Rimu. Naša odprava je štela dvajset
tekmovalcev, izključno paraplegikov, in sicer sedem deklet in trinajst fantov. Velika veči-
na reprezentantov iz Slovenije.

Na igrah smo osvojili štiri medalje (zlato, srebrno in dve bronasti) ter pridobili veliko Paralimpijec iz leta 1972 Zlatko
Bernašek, tudi izvrsten motivator
tekmovalnih in organizacijskih izkušenj. Na igrah je bilo že mogoče opaziti, da se pred- športa paraplegikov v številnih
vsem vozički razlikujejo po športnih vsebinah – panogah (rekli smo jim športni vozički). panogah

50 let športa slovenskih paraplegikov | 21