Page 103 - ZBORNIK-50-LET-SPORTA_ZVEZE-PARAPLEGIKOV-SLOVENIJE

CURLING – Mojca Burger
Sama sem se s curlingom začela ukvarjati zgolj iz radovednosti, ker v Sloveniji ta šport
pred devetimi leti še ni bil tako poznan, nato pa se je izoblikovala zelo dobra ekipa, v
kateri vztrajam še danes. Všeč mi je predvsem zato, ker je zelo dinamična ekipna igra,
pa čeprav ne zgleda tako. Veliko vlogo pri igri ima taktika in igralci se morajo med seboj
zelo dobro poznati in si zaupati.
Čar curlinga je tudi v tem, da se odvija na ledeni ploskvi in je primeren za večino kategorij
invalidnosti. Naša reprezentanca pa je že okusila strast tekmovanja na evropskem
prvenstvu.

KEGLJANJE – Aleš Povše
Moji začetki segajo več kot 20 let nazaj, ko so bila tudi še pravila nekoliko drugačna.
Prvega treninga sem se udeležil predvsem na nagovarjanje takratnih kegljačev v
našem društvu. Že po nekaj treningih sem ugotovil, da mi sploh ne gre slabo, prav tako
pa mi je bilo všeč vzdušje na tekmah in ostal sem v tem športu. Pri kegljanju je druženje
še bolj v ospredju, kot pri ostalih športih. Tekme trajajo tudi več ur in kaj drugega, kot
da se družiš z ostalimi kegljači, ti niti ne preostane. Panoga je primerna za paraplegike
in tetraplegije z vsaj delno uporabo rok. Ker ne rabiš posebnih rekvizitov, je panoga
dosegljiva širšemu krogu tekmovalcev.

TENIS – Klemen Lokar
S tenisom na vozičku sem se srečal že prvo leto po poškodbi, ko sem po naključju
na obnovitveni rehabilitaciji spoznal Mojco Tomažin. Predstavila mi je način igre in ker
sem pred poškodbo kdaj odigral kakšno partijo, me je hitro zamikalo, da bi spet prijel
za lopar. Povabila me je, da se z njo in obstoječo ekipo preizkusim na treningu. Hitro
sem ga vzljubil, kljub temu da sem ugotovil, da je potrebno več spretnosti, kot sem si
predstavljal med opazovanjem.
Tenis mi veliko pomeni, saj z njim ohranjam psihofizično kondicijo in se družim z ostalimi
tekmovalci. Potrebno je poudariti, da so za igranje tenisa potrebni posebni (specialni)
vozički.

BOCCIA – Jakob Škantelj
Tetraplegik sem skoraj vse življenje in prav toliko časa moja duša pripada športu ter vsem
emocijam, ki jih ta prinaša. A kljub temu sem bil zaradi svoje težke gibalne oviranosti
dolgo časa samo opazovalec in velik navijač. Vse do 10 let nazaj, ko me je slovenski
paralimpijec seznanil s športom, ki omogoča tekmovanje »težkokategornikom«. Ta
šport me je prevzel in začel sem tekmovati. Kmalu so prišli tudi rezultati in nastopi za
reprezentanco. A tisto, kar me najbolj navdušuje pri bocci, je sama igra. Dvoransko
balinanje za invalide je namreč paralimpijski šport. Upam, da bom še lahko dolgo v tem
športu in da bom uresničil nekatere svoje življenjske sanje.

50 let športa slovenskih paraplegikov | 103