BRANKU MARTINU RUPNIKU V SLOVO

V začetku jeseni 5.oktobra 2024, smo izvedeli žalostno vest, da nas je po hudi bolezni za vedno zapustil član našega društva in eden najboljših slikarjev Branko Martin Rupnik, doma iz Ljubnega ob Savinji. Rodil se je 10. novembra 1941 v Bukovem nad Cerknem.

Pri starosti komaj dveh let so mu Nemci ubili očeta, ki se je kot zaveden Slovenec boril na strani partizanov. Njega in njegovo mamo so okupatorji naprej zaprli v zapor in ju kasneje ločili, ko so mamo odpeljali v taborišče, on pa je bil na milost in nemilost prepuščen najprej okupatorju, nato pa so ga po gozdovih v košu nosili partizani, dokler ga ni v rejništvo vzela njegova teta.

Vse to dogajanje v zgodnjem otroštvu,  je na njemu pustilo zelo hude zdravstvene posledice. Zbolel je za tuberkulozo in pričelo se je zdravljenje po različnih bolnišnicah. Posledice bolezni so bile takšne, da so  pri Branku povzročile paraplegijo, ki ga je priklenila na invalidski voziček. Velika mera trme in želje do življenja je premagoval bolezen in invalidnost.

Zavod za invalidno mladino v Kamniku je njegovo življenje še posebej zaznamoval. Tu se je izučil za urarja. Dolga leta je bil urarski pomočnik in vodja rekreacije ter  športa v tej ustanovi. Tudi po njegovi zaslugi so njihovi gojenci posegali po vidnejših mestih na raznih tekmovanjih, še posebej v šahu in namiznem tenisu. Branko je bil je zelo prepoznaven igralec namiznega tenisa in vnet šahist, bil je tudi udeleženec paralimpijskih iger leta 1972 v Heidelbergu v Nemčiji.

V ZUIM-u  je spoznal tudi svojo bodočo ženo Marjo Šerbelo s katero si je pozneje na Ljubnem ustvaril družino in tam živel in ustvarjal do konca svojega življenja. Družini je bil neizmerno predan, čeprav ga je zaznamovala bolečina ob tragični izgubi starejšega izmed dveh sinov.

Branko Rupnik je bil eden od ustanovnih članov Zveze paraplegikov Slovenije in v začetku sedemdesetih let dobro leto dni tudi predsednik organizacije. Bil je tudi ustanovni član Društva paraplegikov Celjske regije, sedaj Društva paraplegikov jugozahodne štajerske. S svojim delom je zelo zaznamoval tako delo in delovanje krovne organizacije paraplegikov kot tudi društva paraplegikov, predvsem na kulturno umetniškem področju.

 

Že v mladih letih je namreč  v njem tlela iskrica likovnega ustvarjanja. Najprej je risal, nato pa je pričel tudi slikati. Toda, do pravega uveljavljanja na likovnem področju je prišel šele po upokojitvi. Njegova umetniška dela so resnično vrhunska. Bil je znan kot dober ustvarjalec portretov, slikal je okolje v katerem je živel, pokrajino in tihožitja. Uporabljal je različne tehnike risanja in slikanja.

Likovni pedagog Arpad Šalamon je nekoč dejal: »Branko Rupnik je slikar, ki se rad poigrava z risbo in ustvarja v drugih dostopnih tehnikah. Motiv ne naslika kot fotograf, temveč oddaja svojo dušo, pogled na svet z njegovega zornega kota, ki je drugačen, njemu svojstven. Sprejmimo njegova dela z našimi očmi  – morda bomo v Brankovih slikah zasledili tudi njegovo dušo. Če bomo tako gledali njegove slike in v srcu odnesli košček njegove ustvarjalnosti, potem njegovo delo ni bilo zaman«.

Nepozabne so bile likovne delavnice, ki sta jih Branko in žena Marja organizirala na njuni domačiji na Ljubnem.  Na teh delavnicah, ki so potekale v okolici hiše, se je zvrstilo mnogo slikarjev, članov Zveze paraplegikov Slovenije in drugih udeležencev.

Poleg izjemnega talenta za likovno umetnost je rad poprijel tudi za harmoniko, zaigral na klavir in pisal pesmi. Tudi njegov boj za pravice invalidov je bil trden, glasen in neomajen. S svojo vztrajnostjo in odločnostjo je sporočal, da življenje z invalidnostjo ni omejitev, ampak priložnost za preseganje ovir.

Dragi Branko, tvoja duša je sicer odšla, a boš z nami živel še dolgo – skozi svojo umetnost in spomin, ki ga ne bomo nikoli izgubili.

Hudej Janez