DA NE POZABIMO KAKO JE BILO LETOS V PACUGU
Bližal se je april, bili smo že v maju. Kličemo se med sabo, ali se nam bo uspelo uskladiti, da bi bili na rehabilitaciji zopet skupaj. Tudi cepimo se, korona ne bi smela biti ovira. Naši organizatorji na Zvezi in Urša v Pacugu imajo veliko dela, da uskladijo vse naše želje in potrebe. Na koncu se vse uredi. Druga izmena v juliju Prihajamo, praznimo avtomobile. Sam direktor nam pomaga, da nam gre lažje od rok.
Srečamo se na prvi kavici na terasi našega doma, pozdravijo nas fizioterapevtke. Zaradi korone se pozdravljamo s kepicami, a tudi z objemi tako daleč naokoli, ker smo ponovnega snidenja veseli. Duška, Andreja in vse ostale fizioterapevtke nas imajo v svojem registru še od prejšnjih let in »na uč« vidijo spremembe. Na bolje seveda, in so jih vesele. Lepo je biti zopet skupaj. Srečujemo se v jedilnici, uživamo v odlični hrani.
Skupaj smo na bazenu, na fizioterapiji. Vsak ima svoje težave, eni vidne, drugi nevidne, nekateri se morajo celo vrniti domov. Večina pokaže svoj večji ali manjši napredek, tudi cilje, kako naprej. Vesel si, ko vidiš Franca iz Prlekije, ki lahko ob bradlji vstane z vozička in hodi, težko, a lani tega še ni uspel. Tudi Vojko je bolj okreten. Spet drugi so dosegli kaj drugega, vsak po svoje in na svoj način.
Mojemu Francu se vsi čudijo, ker zgleda veliko bolje in je na usta. Ko se nam pridruži kdo od zunaj, ki je prvič »med samimi invalidi«, misli, da je to druščina ljudi, ki se ne znajo ali ne zmorejo poveseliti in se držijo le vsak zase. Seveda, tudi taki so med nami, imajo svoj mir, če ga hočejo imeti, to nikogar ne moti. A se zgodi, da se tudi taki vključijo v družbo, ko dobra volja preskoči od enega na drugega.
Tako je bilo na enega zadnjih skupnih večerov, ob živi glasbi, ko smo nazdravljali našemu Petru za njegov jubilej. Najprej v ožjem krogu, nato v malo širšem, naenkrat pa – smo bili skupaj vsi. Prepevali smo, oči so žarele tudi tistim, ki so se vedno držali bolj nazaj. Ob živi glasbi nato naenkrat sledi damen val. Mojca odpelje svojega Metoda na vozičku, vidi se, da ne plešeta prvič. Opogumita nas ostale.
Naenkrat plešem valček z Marinino mamo, v nerodnih coklah. Jih sezujem, da ne bi bilo nesreče. Hoj, za nama so naenkrat še ostali. Grem po mojega Francija, zapleševa – Franci z usti »pleše« voziček, jaz ga ob njem »vodim« za roko. Nato grem še po Anico na vozičku, se vrtiva. Gane me, ko se mi že med plesom zahvaljuje, kako da si zanjo vzamem čas. »Pa dajte no, to pa res ni nič«, ji odvrnem in že se zvijava naprej.
Naenkrat pogledam nazaj – in me skoraj zadene kap. Franc iz Prlekije na vozičku pleše z natakarico Gajo in naenkrat vstane. In oba stoje plešeta valček. Res, prizor, ki ga ni mogoče pozabiti. Naj mu zdravje služi, da bo drugo leto le še na berglah ali brez njih. Glasbenik nas zna spremljati, Gaja pa nas podžge še bolj. Popelje nas v kačo plesalcev na vozičkih, spremljevalk in spremljevalcev, ki se kar ne neha.
Nepozabno. Moj Franci, ki je slavje počastil še z Zdravljico, pravi: »Ta večer je dokaz, kako se lahko udeleženci rehabilitacije zabavajo vsem omejitvam navkljub. Sami, le malo nas je treba spodbuditi. Ta večer je pokazal, kako malo je treba, da se dobra volja prenese na vse, da se tudi naslednje jutro vidimo in pozdravimo drugače kot prej. Lepše nam je«.
Vidimo se prihodnje leto. Hvala vsem, ki nam to omogočate.
Alenka Avberšek
